Fensišmensi.com

Končno sem zadovoljna z obliko nove broške ”Nališpana kura”. Ta izraz mi je tako všeč, da sem jo preprosto morala narediti in po nekaj poizkusih vam jo predstavljam.

Zadnje čase ugotavljam, da je ponudba trgovin z blagom in bižuterijo v Sloveniji nižje od samega dna. Večina trgovin ima vse in hkrati nič. Potem, ko vidiš ponudbo v drugih deželah, se zaveš, da si lahko še srečen, da imaš na voljo nekaj odtenkov sukanca več, kot le črnega in belega. Ne mislim dobesedno, ampak relativno na ponudbo drugje.

Bangkok. Chinatown. Vroče in soparno. Stopiš v trgovino z bižuterijo, ki ji ne vidiš niti konca, niti dobrega metra pred seboj, ker je tako založena in si preslepljen z vso ponudbo, ki jo ves svet premore in še več. Vprašaš za ceno in te skoraj kap, ker je tako neverjetno nizka. Neverjetno nizka pomeni, da 50 jardov traku stane tam toliko, kot pri nas en meter in pol. Rata ti še bolj vroče, ko se ti v trenutku prikaže vseh, že izkoriščenih 50 litrov kapacitete nahrbtnika in te pred histeričnim napadom reši le misel na neizkoriščen bonus carry-on prtljage. In potem začneš metat na kup. In bolj kot mečeš, več imajo. Plačaš, se zahvališ in posloviš. Stopiš dva metra naprej, spet ista zgodba, vendar z malo manj prostora v carry-onu.

Podobna zgodba se zgodi v NYC. Samo, da je tam ponudba še toliko bolj kvalitetnejša, niti ne več poceni, ampak se ti meša na enak način. Toliko je ponudbe, vse preveč ponudbe, da ne veš več kaj bi sploh kupoval, ker je vsega toliko, da se niti odločit ne moreš. Samo svile pet ogromnih stelaž, zgoraj blago za moško modo, spodaj blago za oblazinjenje. Odločiš se za nekaj malega. Ko se vrneš v domovino, pa te kresne po glavi, da si nisi vzel več časa in da nisi več nakupil.

In potem se lotiš iskanja tega ‘’svetega grala” pri nas. Tistega neverjetnega občutka da-se-ti-zmeša-od-ponudbe občutka. In? Povsod vse in hkrati nič. Povsod isto, samo drugi odtenki. In potem se sprašuješ, kako da če je tam cela poplava stvari, za katere niti ne veš da obstajajo, tukaj pa taka mizerija. Ali so povsod zadovoljni samo z istimi dobavitelji in ali se nihče ne trudi iskati še kaj drugega, kar konkurenca nima?

V trgovini na Rudiniku v Ljubljani imajo ogromno izbiro blaga, res ogromno. Pa spet, vse in hkrati nič. Tokrat sem pri iskanju nadomestnega blaga, ki so ga v drugi vse-in-nič trgovini, na mojo ‘’srečo”, nehali proizvajati, zagledala vzorce blaga, ki je namenjeno za izdelavo otroške posteljnine. Pritegnile so me lepe barve in potem zagledam še lep karo vzorec, tako lep da nisem mogla verjet. Tako lepega odtenka in tako dobre debeline pri nas še nisem zasledila. Stala sem pred vzorcem in stala v šoku, da gledam in otipavam tako prelepo in kvaitetno krasoto. In da ne omenim, da so imeli poleg še prekrasen polka dot vzorec.

Končno ta karo, končno, da je na voljo tudi pri nas. Roza in turkizen. Nepopisno lep, eye candy, lep, da se stopiš. In?  ”Koliko bi ga pa vzeli gospa?” “Jah, za začetek tam ene dva metra vsake barve”. “Hmmm, bom jaz vprašal in vas sredi tedna pokličemo, ker tega je treba naročit, a veste, karo blago gre pa pri nas res zelo slabo v prodajo” in pokaže na par rol karo blaga, tako grdega, da ni čudno, da jim ne gre. “Aja, to, ja, samo tale je pa res tako lep, to bi ga zagotovo razgrabili, saj imate pa tudi blago, ki ni tako lepo kot ta, pa ga prodajate.

Na vso moč sem se trudila, z lepimi besedami ponazoriti, kaj bi iz tega ljudje lahko delali, poleg otroške posteljnine, kdo bi ga vse lahko kupil… Za tako lep karo gotovo jaz ne bi bila edini kupec. Ker vsak karo res ni vsak karo. “Če vam povem s strani kupca, vam iskreno povem, da tistega, ki ga imate tam res ne bi kupila, ampak tega pa bi, pa tudi če bi bil več kot 30 evro na meterv”, sem rekla. Pa ni nič pomagalo, ker…

Ring ring, ring ring. ”Prosim?” “Dober dan gospa, glede blaga kličem, veste mi bi ga morali naročiti 38 metrov, če pa bi ga vi vzeli samo dva, se nam pa res ne splača”. Aaaaaaa, halo. In potem se mi je samo še potrdila moja hipoteza, da nekateri prodajalci res nimajo občutka, niti okusa. Iz istega vzorca blagov imajo na voljo samo tiste, ki so najbolj neokusno kmečki in pomoje še otrok ne bi pokazal na njih, če bi ga vprašal, kakšno posteljnino bi rad imel.

In poleg vsega, ne razumem, kako lahko karo blago vržejo v isti koš in kako lahko sklepajo, da bi ga prodali samo dva metra in to samo meni. Tu je kmečki dvobarvni rdeče bel karo, običajno so prti v ”oštarijah” taki. Potem so vzorci škotskega kara, potem je Burberry karo, potem je surferski stil in country stil karo vzorcev…

Nekateri prodajalci res mislijo, da je vsaka roza, roza, da je vsako rožnato blago, rožnato blago in me gledajo postrani, ko kdaj rečem, da ta roza ni tisto kar sem imela v mislih. To ni le en primer, ampak je postalo že kar vzorec obnašanja oziroma prakse. Edina izjema je trgovina Kroj na Ciril Metodovem trgu v Ljubljani. Edina trgovina, ki prodaja res lepo blago. Morda malce drago, ampak se prav tako dobro prodaja. Idealnio bi bilo, če bi bila ta trgovina krat tri, ali pa vsaj katera druga s ponudbo po okusu lastnice Kroja.

In ta začaran krog nastane s tipičnim razmišljanjem, da če nekaj nabavijo po višji ceni, da se ne bo prodalo. In to se dogaja ravno zato, ker tisti kmečki karo vzorec v istem košu s tem prelepim karom, ki spočije oči. In res ne moram drugega, kot da se vprašam po okusu in širokem razmišljanju nabavnikov. In tisti vzorec na Rudniku je prav patetično smešen. Na voljo imajo samo tisto blago, ki ima ceno gor. In veste kakšno blago ima ceno gor? Brrrr. 

In če je nekaj predrago za nabavo? Kaj potem namesto svile nabavijo poliester, ker je nabava cenejša? Kdo bo šival obleko iz poliestra? Zato pa grejo ljudje čez mejo po blago. In potem ni čudno, da ni nikogar, ki bi blago kupoval pri nas. V Trstu imajo npr. pliša v vseh možnih odtenkih in to čez celo leto! To je pa tudi še en slovenski absurd. Pliš je namreč pri nas ZIMSKO blago, zato ga poleti sploh ne moreš kupiti. In sploh smešno je, ker pliš niti ni blago iz katerega bi šival obleke. 

In vem, nekateri bi rekli, da je Slovenija premajhna za tako zalogo in ponudbo blaga. Pa niti ni. Trgovina na Rudniku je skoraj tako velika, kot je velik Mood. Enako ogromne količine blaga imajo, ampak eni ponujajo bale, kjer je čisto vsaka nekaj posebnega, eni pa bale, ki jih še za flike ne bi uporabil. Cena pa enaka.

Izgleda da moram čimprej v Trst, da se malo pomirim.

sobotni sonček

Breakfast at Sleepy Sam’s, Singapur

.

stajliš Singapurčanka

Seminyak, Bali

Bali baskets

če bi pa imeli roza polka dot surf…

Bali canang

.

The best food we ever had. Ibu Rai, Ubud.

Nekoliko okusnejša kolekcija uglyjev. 450.000 rupij oziroma 32 EUR, me prav zanima koliko so/bodo pri nas.

obisk za srečo

divers boat, Mae Nam beach, Samui

Najlepša trgovinica na Chaweng beach, Samui, Tajska

.

Ubud, Bali

Bali flower

če bila bi 2 cm širša, posala bi moja.

Kafir lime leaf, čili, tajska bazilika, red curry in green curry paste

prstani iz školjk

bag making

cute kitch

moj wonderland v chinatownu, Bangkok

Wind beach resort, Koh Tao

Had Sai Ree, Koh Tao

Long tail boat, Koh Tao, Thailand

Thai flower

Wat Ratchabophit, Bangkok

Benesis, moda in Thailand, Bangkok

.

.

tuk tuk, Bangkok

airport window shopping

Absolutely fabulous

Arrivals, Vien

K pisanju te objave me je spodbudila naloga društva DUP, ki letos praznuje deseto obletnico Artmarketa in bo za to priložnost izdalo časopis, ki ga boste lahko dobili vsako soboto na info točki dogodka. Sicer nisem ravno ‘’starosta” te prisrčne prireditve sredi Ljubljane, da bi lahko napisala celo zgodovino in njeno evolucijo; lahko pa opišem svoj pogled, z druge strani stojnice.

Če bi rekla, da gre le za dogodek, kjer umetniki, oblikovalci, prodajamo svoje izdelke, bi Artmarketu naredila veliko krivico, saj je veliko več kot to. Artmarket je emergenca prijetnega druženja s prijatelji, druženja s kupci, druženja z drugimi oblikovalci, opazovanja dogajanja v mestu, opazovanja zanimivih ljudi, posedanja na sončku, ogledovanja izdelkov oblikovalcev in na vsake toliko tudi shopinga. In vse to v človeku pusti občutek, ki ga je res težko opisati. Verjetno bi lahko vsak udeleženec opisal stvari, ki so mu všeč, ampak na koncu je Artmarket vedno več kot le skupek naštetega.

In kako mine moja sobota? Začne se okoli pol devetih. Do devetih je čas za pripravo stojnice, čas za kavico in panino. Ko so vsi izdelki zloženi, običajno do prihoda prvih obiskovalcev Artmarketa, še pripnem manjkajoče deklaracije, zašijem še zadnje rožice na denarnice ali se lotim še nedokončanih brošk. Prva gužva se začne okoli pol enajstih in traja do druge ure.

Druženje s strankami, s prijatelji in z drugimi oblikovalci mi je v največje veselje. Komplimente in razne male zgodbice, v katerih nastopajo tudi moji izdelki vedno rada slišim. Gospa, ki je denarnico kupila svoji mami za darilo, mi je povedala, da si jo  je spravila kar v vitrino, ker ji je tako lepa, da ji je škoda jo uporabiti. Kako se človek ne bi topil od takih prisrčnosti. Všeč mi je tudi opazovati kako ljudem žarijo očke, ko si ogledujejo izdelke, ne samo mojih, ampak tudi izdelke drugih oblikovalcev in kako uživajo v zgodbah, ki jih te izdelki nosijo.

Nekaterih stvari se človek kar ne more naužiti in Artmarket je prav gotovo ena izmed njih. Poleg vsega, je prijetno tudi druženje z drugimi oblikovalci. Prijetne zgodbe in dogodivščine popotnic in avtork Dišečih dobrih vil, Vikice in Manjkice Kranjec, bi lahko človek poslušal v nedogled. Ko sem zavohala vonj eteričnih olj, ki ga nosijo Vile, sem se zavedala, koliko sem res pogrešala Artmarket od lani. Na stojnici z Uršanina copatki, se človek ne more dovolj naužiti barv, ki jih nosijo prelepi izdelki s filca. Vedno si malo očke napasem, ker so kombinacije odtenkov tako čudovite. Letos nam družbo dela tudi nov mali član.

Včasih se mi zdi, kot da bi bila v gledališču. Lepo sedim na stolu in gledam predstavo. Sedaj pride mimo ekipa, ki za perspektivnega glasbenika snema videospot, mimo se sprehodita dva, ki s fotoaparatom in neko čudno napravo fotografirata ulico iz vseh zornih kotov. Včasih se nam pridružijo poulični glasbeniki, ki predstavi dodajo še melodijo. Zdaj pride mimo znana medijska osebnost in glej ga no, s kom se drži za roko. Mestni poštar na kolesu turistom raznaša časopis, za prigrizek pa poskrbijo Hare Krišna.

V soboto v mestu se odvije še vrsto drugih dogodkov, ki včasih svoje dogajanje pripeljejo do, na in pod Šuštarski most.  Mestna oblast, si je most izbrala tudi za točko, kjer potapljajo goljufivega peka v Ljubljanico, ker je šparal z moko. Če vam je Šuštarski most predaleč, vas do sem lahko zapelje Kavalir. Vozilo, ki vam prišpara čas in obrabo čevljev. Pravzaprav je sobotnih dogodkov v mestu cela poplava.

Že na sploh si življenja brez obiska v mestu ne znam predstavljati. Zanimivo mi je, da nekateri moji prijatelji nikoli ne grejo v mesto in ne vem kako jim ne znese, ko pa se v njem dogaja vsesorte. Ljubljana je bila včasih prazna. V soboto popoldne prazna prazna. Danes pa jo lepo napolnijo turisti in ima tudi zato poseben čar.

Pordenone

Beneški Butanoga

To mora biti nek mini modni trend.

Panama hats od 10 do 1031 EUR.

Deutschland in Venice

That would be the don’t of the dos and don’ts.

Svata na poroki. Ona: rdeča šminka, rdeči nohti. On: rdeča očala. Najs.