FensiŠmensi.com

Ko sem na ulici opazila broško neke gospodične, ki je na sebi nosila mini figurico; zelo realistično podobo pastirčka in ko sem prebrala Vixino objavo, ”it got me thinking”. Broška je lahko karkoli. Vsi tisti kamenčki s plaž, od morja obdelane dekorativne keramične ploščice, korale (pobrane s plaže seveda), razni predmeti, ki jih na potovanjih naberemo za spomin in potem samo ležijo v šatuljicah in obudijo spomin le, ko jih zaznamo na polici.

Verjetno ne rabim posebej poudarjat, da imam rada broške. In za nekatere ljudi tudi ne rabim poudarjati, kako rada nabiram kamenčke na plažah, mivko ipd. Na eni polički imam dedkov suvenir z Berlina, na katerem so naloženi kamenčki, školjke in korale s prelepega otočka. In večkrat sem pomislila, kaj bi lahko naredila iz njih, da ne bi bili le samoumevna dekoracija.

Broško seveda! Poskusila sem, kako se obnese broška iz bele korale. No praktično sem na koralo samo nalepila patent za broško in to je vse. Alternativa je lahko tudi obesek, ampak broške lepše nosim. Se mi dopade.

My father went to wonderland and when he saw this, he thought of me. In sedaj imam novo mašinco. Za rezanje. Čeprav ne uporabljam tako ”heavy duty” materialov, da bi Xeota nujno potrebovala, sem pa prepričana, da mi kdaj pride prav.  

Da so škarje za blago namenjene le rezanju blaga sem morala spoznati ”the hard way”, ta rezalnik pa naj bi zdržal vsesorte materialov. Največkrat uporabljam krožni olfa nož, ki je super za ravno rezanje debelejših prožnih materialov, kot npr. usnje ali filc, ta pa to nalogo še malo olajša.

Sedaj mašinci manjka le še napis ”Hribar”, tako kot ga ima očetovih ”taužntsto and counting”.

Če vas prime slaba vest, ko iz vrečke čipsa postrgate še zadnje droptinice, jo lahko odpravite z dobrim delom. Vrečke, z nekaj truda spremenite v privlačno torbico.

ecoist

Torbice sicer niso nekaj novega; v Vale Novak jih prodajajo že lep čas ”and they’re not cheap as chips”. Z nekaj koraki se jo lahko naučite izdelati sami. Uporabite lahko različne materiale. Najpopularnejše so seveda embalaže bonbonov, čipsa, listi iz kakih fashion revij, ki so bolj kvalitetni, lahko čez tanjši papir nalepite lepilni prozoren trak in delate s tem, uporabite darilni ovojni papir, dekorativni papir, tudi celofan bi bil zanimiv.

Tutorial za torbico sem povzela z e-revije Craft Digital. Ta je sicer namenjen izdelavi košare, vendar se lepo aplicira tudi na torbico.

”Candy wrapper” torbice (kakor se jim reče) je možno izdelati na več načinov. Torbice, narejene iz embalaže čipsa in podobnega, ki niso velike in iz njih zato ne moremo narediti dolgih trakov, so narejene po dve vrstici kvadratkov in nato sešite skupaj. Za več napotkov o tej metodi lahko pogooglate ali pa si oglejte kratek filmček.

Eden, ki sem ga uporabila sama je malo drugačen. Za izdelavo torbice sem uporabila:

• dekorativen debelejši A2 paus papir
• sekundno lepilo
• rinko in trak za ročaj
• zadrgo
• potrpljenje

Najprej sem papir natrgala na dolge enake trakove. V bistvu sem papir formata A2 prepognila na pol in polovičke še na pol itd. dokler nisem dobila ustrezne širine traka. Široke trakove sem prepognila na pol in nato spet na pol, tako da sta zunanja roba obrnjena navznoteri, kot je prikazano spodaj na sliki. Končni trakovi so široki približno 1,3 cm.

Pletenje se začne z delno izdelavo stranic torbice. Za karo učinek, sem prepredla dve različni barvi. Začela sem z enim plavim in enim rumenim trakom. Na trakova sem najprej označila sredino in ju prekrižala v sredini v pravi kot in ju zalepila. Potem sem nadaljevala s pletenjem trakov tako,  da je bil vsak naslednji trak v višini zamaknjen točno za širino traka. Na koncu se to pokaže v tem, da so vse spletene stranice, ko je torbica končana, v vodoravni liniji in je izraba dolžine trakov optimalna.

Spletla sem toliko trakov, da sem dosegla želeno širino končne torbice. Diagonala kvadrata, ki ga tvorijo spletene stranice postane širina torbice. Iz polovice dolžine traka pa lahko izračunamo višino torbice, ker gre za pravokotni trikotnik (saj se še spomnite ne a² + b² = c² …).

Ko sem spletla vse potrebne trakove, sem kvadrat prepognila po diagonali (prepogib se vidi na zgornji sliki) in tako naredila spodnji rob torbice, nato pa sem začela plesti trakove ob strani, tako da sem oblikovala stranske robove. Najprej sem prepredla spodnje trakove in nadaljevala vse do vrha stranic.

Mogoče nisem uporabila najbolj idealnega materiala za pletenje, ker paus papir zdrsava, zato sem si pomagala s sekundnim lepilom, da sem zalepila tiste prepletene trakove, ki so bili ključni, da je vse lepo stalo.

Ko sem spletla vse do vrha, sem si izbrala vrstico, ki bo predstavljala vrhnji rob torbice in trakove prepognila navznoter in jih ponovno prepletla med že spletene trakove. Te sem nato še zalepila, da se v kakem ključnem trenutku ne izmuznejo ven.

Pritrdila bom še rinko, roza ročaj in zadrgo. Za prvič bo kar v redu.

Brazilske plastične sanje z imenom Melissa postajajo vse bolj popularne. Bodo prišle k nam? Naj pridejo k nam? Bi se prodajale? Bi jih vi kupili?

Je zanimiv koncept, ki ustvarja ”mixed fealings”. Na eni strani super ideja, nori designi in barve, po drugi strani so pa plastični čevlji.

Čeprav, Melissa ni čevelj, ampak je ekološki modni dodatek. Je skupek plastike, oblikovan v lepo obliko. Plastika pa je le medij, ki prenaša sporočilo, kaj se da z napredno tehnologijo doseči. Oblikovalcem je omogočeno brezmejno ustvarjanje oblik in barv.

Design: Karim Rashid

Jaz že čakam, da bodo prišle k nam. Če ne, bom pa jaz šla k njim. Naj pridejo k nam. Mislim, da bi šle. Jaz bi jih kupila. Kake bolj odprte, se razume. Nekatere celo dišijo po bonbončkih.

Design: Vivienne Westwood

In tudi kdo drug bi jih kupil. Promocija bo poskrbela sama zase, ker je to izdelek, o katerem bi se govorilo. Pokažeš jih enemu in ta se bo prepričal na lastne oči in noge in bo besedo nesel naprej. Sklepam, da nekako tako, kot je uspelo grdim Crocsom, samo da bo bistveno manj zgražanja oziroma nič.

Design: Karim Rashid

All the pictures were borrowed http://www.melissaplasticdreams.com.

Vsako leto si rečem, da letos pa res spakiram samo najnujnejše. In ko na koncu dopusta ugotovim, da je ostalo 3/4 stvari neuporabljenih, si rečem, da bom naredila listek za naslednje leto, kaj sem dejansko nosila. Pa nekako ne pride do tega.

Včasih ko sem na morje odšla za nedoločen čas, sem vzela vse s seboj in sem večino stvari ponosila. Sedaj, ko pa so prosti dnevi šteti, pa je pakiranje postalo prava umetnost.

Letos sem se lotila pakiranja drugače in precej bolj premišljeno. Moja šibka točka so seveda obleke.

Težava nastane, ne zato, ker bi rada imela toliko oblek s seboj, ampak zato, ker nikoli ne veš kaj točno boš rabil, ker nikoli ne veš kakšna priložnost se lahko poraja in nikoli ne veš kaj ti bi takrat pasalo obleči in seveda rabiš izbiro.

Če grem po ”onebag” korakih, dileme v ”kaj” in ”kako” spakirati nimam. To bo moj superduper Deuter in normalno zlaganje, čeprav priporočajo zlaganje v zvitek oziroma bundle wrapping, da se obleke na poti minimalno zmečkajo. Pri ”kaj” delu pakiranja se mi pa ustavi. V bistvu ne bi bilo težav, če ne bi bil cilj spakirati čim manj kosov in imeti hkrati čim več izbire.

Če prilagodim nasvete pakiranja za počitnice in ne potovanje, naj bi torej upoštevala:

• enotno barvno paleto oziroma paleto, ki se lepo sklada
• izbira materiala (za vroče dni nič plastike, ”not that I would have any”)
• napovedano vreme (vroče)
• predvidene aktivnosti (plavanje, odbojka na mivki, hoja v hrib do kafića)
• in obleke se lahko vedno opere

Eden boljših nasvetov se skriva v knjigi Sophie Kinsela Shopaholic Takes Manhattan. “You work out an outfit for each occasion - and stick to that.” … “Oh yes, and each garment should be used at least three times.” Čeprav raje spakiram obleke po namenskosti. Za na pot, za na plažo, za zjutraj za po kruh, za ven, za ribe lovit, za v mesto, za pohod po otoku…

Vsako leto se najdem, da nosim le tiste kose oblačil, ki so mi trenutno najljubše. Ko se umažejo, jih takoj operem, ostale ”vzete za rezervo, če slučajno…” pa vedno pridejo domov nedotaknjene. In letos bom RES vzela le te najljubše. Nobenih ”za vsak slučaj” kosov.

Edina stvar pri kateri se pa ne splača šparati s prostorom pa so spodnjice in nogavice. Te pa ”realy don’t take that much space”. In letos jih bom lepo zapakirala v fensi smartravel vreče iz Flata. Spodnje perilo vedno bašem v razne žepe rukzaka, in ponošene obleke in čevlje vedno v neke vreče, tokrat bom imela pa vse urejeno.

Moja asistentka oziroma (not so) ”mini me” je bila končno uporabljena. Prva kreacija z lutke je svilena roza karo oblekica. Priložnost: prijateljičina poroka.

Če sem iskrena, je obleka približek obleke, ki sem jo pomerjala v Almiri Sadar. Na žalost ima njena muza košarico B ali manj in če mi ne bi bilo treba dihati, bi še nekako šlo. Zato sem stvar vzela v svoje roke in maratonske ure gledanja Project Runwaya so se poplačale.

And it fits like a glove.

Postopek: uporabila sem tanko staro blago, da sem na lutki izdelala kroj. Pokrojila okoli oprsja, da ni nič štrlelo, določila pozicijo naramnic in izrisala izrez. Vsaka polovička sprednjega in zadnjega dela kroja sta se seveda nekoliko razlikovali. Izbrala sem tisto, ki je bila lepša in kroj nato prerisala na papir, linije pa popravila s krivuljniki. Papirnati kroj sem nato še enkrat prerisala na blago in ga še enkrat izrezala in ga pomerila na lutki, ga narahlo zašila in ga pomerila tudi na sebi. Ker je bilo vse kot mora biti, sem nato brez strahu zarezala v shantung. Krojila sem le zgornji del obleke, nad pasom, spodnji del pa je le plisirano naravnost odrezano blago. Podlogo sem naredila iz rumenega poplina, rumenega zato, ker sem imela rumene tudi čeveljčke. It’s all in the details. Roza pas je oblekici dodal malo Barbie plastičnosti.

Seveda sem morala. V tržaški Devinski grad na razstavo. Kjer so torbice, tam sem jaz.

Razstava je na ogled do 2. novembra 2008. Torbice so razstavljene po celem gradu, vendar jih je manj kot so obljubili, zaradi prostorke stiske. Spodnja vitrina me je še posebej očarala, sploh pa kitajska-like torbica na drugi sliki. Mislim pa, da slike ne rabijo posebne razlage.

zanimiva ura s premerom kakih 25 do 30 cm

Vstopnina 7€ za ogled celega gradu in razstave, knjiga z razstave 10€.

Ste že kdaj poizkusili ustvariti sliko s kombiniranjem stvari, da potem izgleda kot trendovska stran iz revije? Enkrat sem se lotila tega s svojimi stvarmi, pa nisem bila zadovoljna s tistim, kar sem imela na voljo za skupaj sestavit in potem nisem niti segla po fotoaparatu.

Danes pa sem naletela na super spletno stran, superduper še posebej  za vse fashioniste in fashion blogerje. Polyvore! Stran omogoča prav to, da ustvarite sliko iz predmetov, ki jih jemlete iz različnih nastavljenih internetnih trendovskih strani in dobite svojo sliko kot iz revije, pa še ure dodatnega ”photoshopanja” prihranite.

Registrirajte se in ustvarjajte. Stvari izbirate iz desnega kvadrata in jih vlečete na podlago. Jemljete že privzete, dodajate svoje lastne in jih atraktivno sestavite skupaj. Ves set shranite in ga objavite. Dobite svojo povezavo in vsi artikli, ki jih vključite imajo tudi svoj vir. Za vstavljanje seta v svoj blog pa na draftu iz accounta izberite Embed this set in ”kopipejstite” kodo.

Veselo sestavljanje želim.

Obiščite še blog.

”The Carrie frenzy” bo spet zaživel in tokrat verjetno v še intenzivnejši obliki. Že epizode so za seboj potegnile veliko stvari, še najbolj pa verjetno veliko bolj drznejše oblačenje. Komaj čakam, da vidim vso modo, vse torbice in ok, zgodbo tudi.

Na voljo je že Carrie ”wonna be” ”the it bag”. Bodoča famozna ”ajfeltavr” torbica. Torbica sama po sebi ni nič posebnega, vsaj zame ne, a ker je nanjo pripeta še zgodba, dobra zgodba, je bil njen uspeh zagotovljen že s prvim prilepljenim avstrijskim kristalčkom. Premium cena se je ustavila pri 2500$, but there is a wait list. Oh, how ‘Sex and the city’ of them.

Ko sem opazila, da si je Carrie ”umislila” Macbook pro, me je, ker imam namen tudi sama investirati v enega, močno zaskrbelo, da navsezadnje še prišla ne bom do enega. Upam, da se na Jabolku zavedajo razsežnosti te umestitve izdelka oziroma so se nanj dobro pripravili in poskrbeti za zalogo. Vsaj oktobra, ko se bom jaz sukala med policami. In ko smo že ravno tudi pri product placementu; vas zanima, kaj vse se bo mimo oči lahko usedlo v vašo podzavest?

Že imate vstopnico?

Nekaj linkov iz omenjenih revij.

Pri prelistavanju so mi v oči najprej stopile Party Flags oziroma Vlaggen oziroma zastavice, ki služijo enakemu namenu kot naši lampijončki. Ko sem bila majhna so bili lampijončki nekaj samoumevnega na rojstnih dneh ipd. zabavah. Spomnim se, da so starši z njimi naredili prav prijeten ambient in nekateri lampijončki so imeli še svečke notri. Zastavice prav tako naredijo prijetno in pisano vzdušje in so verjetno zaradi barvitosti otrokom všeč. Ene zastavice sem iz same inspiracije izdelala in bodo krasile moj ”štantek”, dokler ne bodo dobile novega lastnika.

Da bo vse v stilu pa si lahko umislite še fensi torte. Ne vem, kateri organ se bolj naje, želodček ali učke.

Ena izmed najbolj luštnih trgovin pa je bila definitivno Kitch Kitchen. V revijah pogosto prisotna mehiška firma, ki zelo paše v nizozemsko okolje. Lušni, plastični, na meji s kičem, ampak prisrčni kuhinjski dodatki in dodatki za dom. Nisem je uspela ujeti v odpiralnem času, imajo pa trgovine po celem svetu. Enkrat bom že naletela na kako.

Veliko stvari iz revij prihaja iz Rice-a. Ko surfaš po njihovi strani, polni svežine, prav čutiš kako lepo pihlja poletni vetrič. Te prime, da bi napolnil košaro in se z najdražjim odpeljal na piknik. Veliko od Rica ima naša Kokoška in Nizozemski &k. Če so cene so malo višje, je to, ker ne kupujemo le izdelkov in ”firme”, ampak Design. In ko kupimo design, kupimo tudi izkušnjo oziroma doživetja.

Še ena povezava pripelje do spletne strani Loods5. Še ena impresivno čudovita trgovina, kjer lahko kupiš design. 

Še ena luštna povezava do Despeelkamer, še posebej če imate otročke. Jaz komaj čakam, da bom imela svoje. Joj, kako bo vse nakičeno. Nakičeno z okusom seveda.

Letos sem se odločila, da se pridružim mnogim, ki ob sobotah ustvarjajo prijtno vzdušje v stari Ljubljani, zato vas lahko najprj povabim na Art Market 2008. Čeprav se je dogajanje že začelo, sem svoj prvi obisk prestavila na 31.05.2008. Najprej študij, potem zabava.

Slika je simbolična

Drugo vabilo pa velja za Škucevo tržnico, ki bo potekala od 19.07. do 27.07.2008 v galeriji Škuc, tokrat na temo Lunaparka. Nekaj že imam v mislih, s čim se bom tam pojavila. Luštno bo.

Čez prvomajske sem se malo potepala po Amsterdamu. Polno luštnih ljudi, polno luštnih reči, luštnih trgovinic, zanimiva arhitektura in super žur na Kraljičino praznovanje.

Prvi dan je bil za nas museumdag in smo obiskali tudi muzej torbic. Polno lepih navdihujočih torbic, čeprav sem pričakovala, da jih bo malo več razstavljenih, ampak sem vseno neizmerno uživala. Navdušile so me tiste zelo stare torbice iz obdobja okoli 1650, ki so bile do potankosti izdelane iz zelo majhnih bunkic, ki so tvorile prelepe slike. Dveh Fendijevih Bagette torbic se nisem mogla nagledat. V živo vse izgleda malo drugače. Kake torbice mi na slikah sploh niso bile zanimive, v živo pa. 

Do novembra pa je čas za ogled razstave torbic tudi v Devinskem gradu pri Trstu.

Polno je luštnih trgovin mimo katerih enostavno ne moreš. Ena od teh je Amende Fabrics & Furniture, kjer imajo vse stvari tako luštno kombinirane in zložene, da bi kar vse odnesel domov. Kar topila sem se in še prodajalka je bila tako luškana, kot da je bila narejena za tja notri. Luštne male torbice, dišeča natur mila, lepe oblekice, lučke, okvirčke…

Na Kraljičin rojstni dan, se vse ulice spremenijo v bolšji sejem oziroma ”vrijmarkt” in rajanje traja ves dan. Ljudje prinesejo vsesorte reči in jih prodajajo za simbolične cene, v lokalih so žurke, iz restavracij postavijo štante, pečejo meso, kebab, pa’tai diši na vse konce. Ljudi je povsod polno in vsak ima na sebi nekaj oranžnega, ali pa vse oranžno, nekateri se pa še dodatno uredijo, kot te luštne dame v tradicionalnih oblačilih. Zelo lep dan. Tudi Slovenija bi potrebovala en koninginnedag.

Nekateri pa ne prodajajo stvari, ampak storitve. Dva sta na enem mostu avtom pobirala mostnino po en euro, eni so si pa umislili sproščanje naroda na poseben način. Za 5 EUR si lahko kupil set jajc in jih nato poizkušal razbiti na ”Bushevi” glavi.

Na ulici Haarlemmerdijk v trgovini Camille Matheis sem se pa stopila do konca. Mešanica med Pozitivom in Oilily. Luštne obleke, torbice, broške, čevlje… Spodaj imajo izobešene artikle, po stopničkah gor pa delavnico. Idealen atelje. Dobila sem novo broško.

Po napornih par deset kilometrov hoje se prileže malo počitka. Želeli smo se malo umakniti iz centra, za malo miru od množice, pa nismo imeli veliko sreče. Staalstraat, ki je bila še prejšnji dan prijetna oaza miru, je bila enako polna kot vse druge. Pa smo imeli še malo ”peoplewatchinga”.

Na isti ulici imajo dobre Puccini praline, zelooo dobre vafelj piškote (no, te se dobi sicer povsod) in fenomenalno design trgovino Droogdesign. No wonder je ta ulica ”good karma” ulica.

Naupila sem si tudi nekaj njihovih design revij, ki so polne idej in internetnih povezav do še več luštnih reči. Te objavim v naslednjem postu.

Trgovina Flat na Miklošičevi je nekoliko prenovljena. Obiskala sem jo, da si malo skrajšam seznam potreb, sedaj, ko sem vse spet pregledala, je postal še daljši. Kupila sem si vrsto čudovitih reči in vrsto čudovitih dodala na svoj ”want, need & wish” seznam.

Flat je ena izmed trgovin, ki vsakič, ko zavijem vanjo, najdem nekaj novega, pa čeprav je morda že bilo tam. Tako imenovani Ikea sindrom. 

In kaj sem novega našla? Nova linijo luštnih osebnih dodatkov za na vrt Baci Milano. Za vrtnarjenje v stilu. Predpasnik, rokavice, zalivalke in še vsesorte, da se kar stopiš in da poleg trave, od zavisti pozelenijo tudi sosedje. Če vam delujejo zalivalke in cvetlični lončki malo ”flat” je to zato, ker tudi so. Prilagodijo se vsebini. Rokavice mi bodo prav prišle za pletje okrog čilijev, zalivalka je pa tok nora, da sem jo enostavno morala imeti.

Nos me je takoj popeljal do ekstremno dišečih in fensi mil Gianne Rose in še v tako lepih škatljicah so spravljena, da se ne moraš nagledat niti navohat. Milo je ostalo na seznamu, ker še nimam poličke v kopalnici, si jo pa že kar predstavljam, z milom seveda. Grem stavit, da bodo gostje potem vsaj pet minut dlje v kopalnici.

Nabavila sem si nekaj malega iz hudo norega kuhinjskega servisa Seletti. To sem že prav čakala. Všeč mi je, ker je vse tako posebno in vsaka stvar je izdelana v obliki, ki ni običajna. Oziroma ne, oblika je običajna, material za to obliko ni. 

Všeč mi je ta odmik od klasike. Odštekana brezčasnost. Oblika sili k temu, da bi izdelek po uporabi zavrgli, material pa govori drugače. In s takim designom, izdelek ni več samo izdelek, ampak postane izkušnja. Ne samo za imetnika, ampak za vsakega uporabnika.

Posodica bo za moj Kellog’s. Skodelica pa za kavico. Za kavo imam vsako skodelico različno. Potem pa jih uporabljam po razpoloženju. 

Ta servirni lonec mi je tako všeč. Lahko ga uporabimo za jušnik, ali pa bolje, za serviranje škampov v buzari. Take stare oblike je, ki jo v kovini najdeš verjetno le še pri naših babicah. S steklenicami pa bi marsikdo imel skomine, ker so tako tanke, ampak se ni nič za bati; doma imamo take tanke kozarce in so še vsi iz kompleta. Brez trkanja na les.

Zelo se mi dopadejo peščene ure. Za malo nostalgije v stanovanju. Edino ne vem, kaj bi kuhala takega, da bi čakala 60 minut, čeprav se mi prav dopade. 10 minut je idealna zame, ker imam obdobje kuhanja po receptih in povsod piše ‘’stir for 10 minutes, than add…”. Seveda vedno pozabim pogledat na uro in po neučakanih 6 minutah že dodajam naslednje sestavine. Ker bom delala afriški boboti, je ta ura res ‘’something you can’t do cook without”. Sta pa npr. 10 minutna in 30 minutna ura lahko odličen par. 10 za kuhanje, 30 pa za delanje trebušnjakov.

In ko so jedi mednarodno obarvane, naj bo tudi pogrinjek; v obliki zemljevidov večjih svetovnih mest in v obliki zastav, ki jih lahko uporabimo tudi za prt. Če me pa še pot kam ponese, zemljevid preprosto vzamem sabo, ali pa prijetno zamotim goste, da malo posanjarijo, ko čakajo na mojo kuharijo.

Kupila sem si eno potovalno vrečko za čevlje in fensi palerino za na kolo. Že cel april jo kupujem in za prvomajske mi bo prišla prav. On the back of my head pa sem si zapisala spodnjo fensi in domiselno vrečkico s posodicami za na avion. Zelooo jo bom potrebovala, ko bom odsanjala tistih 20 sanj.

Na listku se je znašla tudi fensi blazina za na plažo ali za lenobne trenutke ob bazenu. Ker je svetla, ni vroča in ker je svetla, moj ten izgleda temnejši, plus k novim kopalkam se bo lepo podala. 

Na wish listi se je znašel tudi set orodij. His and Hers tools. Julija je moj rojstni dan. Ja ja. And pink is my colour. Čeprav nam orodja doma ne manjka. Smo družina z dvema močnima hobijema in za enega od njiju, bi bil in ta set kaplja v morje. Ampak, nimamo pa ŠE nobenega tako ličnega kot je ta iz Flata.

Mini žepne igrice Playpocket večkrat kupim za mini darilca in z njimi s kombiniranjem različnih playpecketov naredim kako foro. Nazadnje npr. sem podarila ”IQ sestavljanje likov za pretegnit možgančke v kombinaciji s frnikulami, če IQ ne bi šel najbolje”.

Presenetil me je pa gumitvist. Večkrat razmišljam, ali se otroci danes sploh še igrajo gumitvist, tako kot smo se ga mi. Usa usa usa sa pipi duga čarapa. Do pete mi je šlo, šesta pa ne več.  Me prav zanima, kako bi se danes vsi lomili. Neprecenljiva točka za kako zabavo.

In ko smo že pri igricah. Tudi čudovite lesene otroške igrače imajo. In ko bom imela otroke, se bodo zagotovo tudi s takimi igrali. Se mi zdi, da preprostejše igrače pametne igrače in tudi bolj spodbujajo domišljijo. 

Ko se sem si kupila novo kolo, se je malo za tem odprl Flat. In nisem mogla verjet. Še danes ne morem. Abicijevo kolo. Ravno tako kolo, ki sem si ga zamislila, da bi ga imela. Retro in nov in lep. In oni ga imajo. Zdaj svojega pospešeno vozim čez vse robnike, kanale, you name it, vse za to, da se malo hitreje obrabi.  

In če pomislim, se v tej trgovini skriva marsikaj, kar sploh ne bi pomislil, da bi kje lahko to pri nas kupil in to v taki trendi trgovini. Npr. peščene ure, zastave držav sveta, mini igrice, sploh gumitvist in frnikule, fensi pahljačo, in celo american style poštni nabiralnik. Tok je hud. Me prav zanima koliko bi naš poštar zahteval za premikanje zastavice, v znak, da imamo pošto.

In, ok. Mogoče si s kapo za pod tuš ne predstavljamo nekaj glamuroznega, ampak tele so pa prav kul. Danes grem pod tuš z Mirójem.

Priporočam še malo listanja ob kavici.

Better known as Babuška. Vsakič, ko kako vidim, me zamika, da bi si jo oziroma jih kupila, čeprav bi verjetno potem z njimi nabirala prah. Zadnjič jih je na ulici prodajala ruska pevka, na bazaru Sila jih imajo vedno, Ikea, in še kje se najdejo, pa so mi bile vse nekako preveč običajne in kičaste, dokler nisem naletela na Wurst Gallery. Podobno kot so na Sodobnem getu dobrodelno prodali Barbike, so tu naredili z Babuškami (ali obratno).

Ideja ruske Matrjoške izvira iz japonskih lesenih lutk, ki predstavljajo sedem bogov sreče. Tradicionalni set babušk vsebuje običajno pet do sedem različnih babušk. Prva je običajno ženska, oblečena v rusko obleko narodne noše - sarafan, za tem sledijo babuške različnega spola, zadnja pa je običajno dojenček. A ni vedno tako, ko nalogo poslikave dobijo oblikovalci.

Svoje prve se dobro spomnim in v tistem času, ko še ni bilo takšne poplave igrač kot je danes, je bila babuška verjetno enako zanimiva, kot danes kaka ”musthave” računalniška igrica. 

Za set nepobarvanih babušk sem malo pobrskala in našla eno spletno trgovino. Tako babuške lahko obdelate po svoje in so lahko zelo lepo darilo, ali pa povod za še kako dobrodelno dražbo. Morda pa Fensišmensi™ dražbo. V pošti pričakujem set petih.

Tale je kruto kul

…je rekla gospa v trgovini  z igrami. In to se mi je tako dopadlo. Najprej se mi je zdelo malo čudno, da me moj dragi vleče v trgovino z igrami, potem pa skoraj nečeš ven, ko so vsi spomini z otroštva zloženi na policah. Takoj so me prevzeli kalejdoskopi, ki jih skoraj da nikjer več ne vidiš, Špana, Marjanca in podobne igre, ki smo se jih z dedkom neumorno igrali, medtem ko je babica kuhala kosilo.  

Lesene igre se mi dopadejo, ker so tako preproste, ampak tudi tako zelo komplicirane. Midva sva si vzela Backgammon, za začetek. Zelo me pa mika Kalaha, ker je taka preprosta igra s kamenčki.

Morda izgleda vse preveč dolgočasno, ampak možgančke je treba trenirat. Takšno razmišljanje in taktiko, ki se jo naučimo oziroma jo treniramo pri raznih igrah je zelo uporabno tudi pri kaki ”ultra managerski” odločitvi. Malo za lase privlečeno se sliši, ampak se marsikaj naučimo preko igre in se tega niti ne zavedamo. Na faksu smo imeli tudi predmet Managerske igre. Po domače, smo se samo igrali, ampak naloge pa nisi rešil brez premišljenega taktiziranja.

Ena fina stvar za vežbanje sivih celic in koordinacije so tudi Poe. Začetniška oblika je na sliki, profi poe pa so prežete s špiritom in gorijo. In ni tako lahko kot izgleda. Samo vrtenje že, čim se pa človek želi zasukati se pa že malo zakomplicira. Moje prve in druge poe sem si kupila po nekajdnevnem gledanju firespinning showov. Zelo koristno se mi je zdelo, ker pri tem največ dela glava in malo manj roke in sem si jih kupila. In ker je bila cena tistih za ogenj ista kot za tiste s tenis žogicami, sem seveda kupila te za ogenj. Najbolje na tapravih trenirat, sem si mislila. Jih prinesem k bungalovu, odprem, zavrtim, se zasukam…

…potem sem šla kupit še tiste s tenis žogicami, ker tiste za ogenj preveč bolijo. Sedaj jih vsake toliko vzamem v roke in malo zavrtim. Sem pa že pri Beginners part 2.

Gledanje teh showov postane zasvoljivo

Ljubljana se amerikanizira. Dobili smo trgovinico ali butikec z oblekicami za novodobne modne dodatke. Za kužke. Sprehodila sem se s psom čez Grad in potem dol po stari Ljubljani mimo trgovinic, da vidim ali je kaj novega. In res. Še pes se je zalepil na izložbo in jo naveliko ovohaval in bulil. No bulila sva oba. V Petique Butik. In za dodatek sta bila v trgovinici še oblikovalca Mem Couture. Picture perfect.

Kvart čeveljčkov, lepe špangice, Chanel za igračko, puloverji, plaščki, kopalni plašči, pijame. Svašta. Vse to je danes na voljo za odraslo igro ”z barbikami”. Čeprav vse izgleda zelo luštno in mini in je nekaj novega, si razen igračk, ne predstavljam sebe kaj takega kupovati ali sploh navleči na psa. Naš je pred kratkim dobil palerino, to je še nekako v mejah, ker je, ko dežuje, čisto moker, ostalo pa ni ravno naša shoping kategorija. 

Edinkrat ko pa sem res razmišljala, da bi mu kupila obleko, pa je bilo to za pusta. Dihur ali pa zmajček. Za foro. Za neprecenljive izraze na starševih obrazih.

Malo smešno se počutim te dni, ko sem dokončala, dolgo časa nazaj začeti projekt, izdelave krojaške lutke po sebi. Svoje telo oziroma njegovo obliko vidiš s čisto drugega zonega kota kot doslej ”and it feels a bit wierd”.

Izdelana je malo po domače, a je zelo uporabna, ker lahko sedaj krojim vse na lutki. Torso je iz montažne pene ali purpene, prevlečen s prevleko iz jersija, noga je iz debele lepenke, v bistvu je to rola od meterskega blaga, noge pa iz lesa, pritrjene s kotniki.

Najprej niti nisem mislila, da jo bom dokončala. Začeti projekt moje sestre je romal v smeti, ker me ni poslušala kako je treba in ji lutka ni uspela, mojo pa sem za vsak slučaj zadržala in jo tudi dokončala. K temu me je spodbudil maraton gledanja vseh sezon Project runwaya. Zelo uporabno je za izdelavo krojev, ker lahko kroje oblikuješ na lutki in jih nato zelo lepo preneseš na blago.

In… Kako sem naredila glavni del lutke - torso? V sanolaborju sem kupila mavec na povoju, mislim, da sem uporabila okoli 10 povojev 10 cm mavca. Si oblekla modrček, ki mi da najboljšo obliko, se na rahlo povila s pvc kuhinjsko folijo, da sem zaščitila modrček in kožo in nato matrala sestro, da mi je mavec ovijala okoli zgornjega dela telesa. Mavec se namoči za nekaj sekund v vodo in se nato lepo ovija in zelooo hitro suši.

Jedla nisem prej nič, ker, no, se razume zakaj. Stiskala sem pelvične mišice, da sem se držala pokonci in zelo plitvo dihala, da se je mavec kar se da lepo posušil in dobil najbolj optimalno obliko. Well, you can’t work miracles, ampak se pa lahko potrudiš, da s tisim kar imaš narediš čim bolje. Navsezadnje se pa purpen pena zelo lepo reže z olfo in tudi ”šmergla”.

Ko se je mavec posušil mi je bilo kar malo grozno, ker sem na sebi imela dobesedno oklep, trd oklep in sem komaj dihala, dokler mi ga sestra ni razrezala in sem se zvlekla ven. Prerezala ga je samo na eni strani, da se oblika ne pokvari. Nato sledi purpen.

Mavčasti oklep sem na notranji strani prevlekla s tankim! polivinilom, da se purpena ne bi zažrla v mavčeve luknjice in potem oklepa ne bi mogla ločiti od pene. Polivinil sem prilepila z lepilnim trakom, da je čim manj odstopal od oklepa. Notranjost sem na drobno poškropila z vodo, ker se purpena lepše razleze na vlažnem. Pričela sem pri vratu in ramenih in s peno napolnila le do oprsja in pustila, da se je pena razlezla do kamor se je in tako postopoma delala do konca zapolnitve torsa.

Mavec sem nato ločila od pene in še zapolnila nekatere luknje in izravnala nekatere izboklinice. Potem je minilo kar nekaj mesecev in nato sem torsu dodala podstavek in prevleko in ga dokončala.

Za več navodil, kako izdelati torso lahko najdete na Taunton internetni strani ali pa malo pogooglajte. Čeprav veliko navodil vključuje izdelavo z lepilnim trakom, priporočam raje mavec in purpeno.

Purpeno najdete v Mavrici, Bauhaus… Je idealna za ta projekt, pa tudi še za kakega drugega LOL.

Ker sem že n-tič zapored v kratkem obdobju sanjala New York in ker ne vem zakaj ga sanjam kar naprej, sem se odločila, da ko se mi bo to dvajsetič zgodilo, grem kupit karto in odletim za kak teden.  There must be a reason, so I better find out.

In vsakič ko bom sanjala NY, bom dala 50 ojro na stran, ker za 1000 € človek pride tja, se lepo naspi, vsak dan kupi jutranji Venti Latte in plain bagel in tudi vstopnico za Momo. Vse ostalo je pa nepredvidljivi in lahko zelo impulzivni variabilni del. Tako se mi bodo sanje uresničile.

Na seznamu pa tudi že imam nekaj: Mood Designers Fabric Store, kjer imajo poceni in lep blago, no pa tudi kaj over-the-top dragega se najde, shantung svila npr. je 8 dolarjev/m (+8% davka), pri nas se pa začne pri 20 €. In M&J Trimings. I’m after the bag frames.

Flying Fairy Princess Counter: 200/1000€

Broške so se vrnile. No, they certainly did for me. Pa ne takšne, ki so jih nosile naše babice, broške, ampak bolj nenavadne in malo odštekane. 

Najprej se je v moje oko ujela tale spodaj. Poleti gre zaradi barve, pozimi pa zaradi oblike. In kljub temu, da jo že od poletja 07 nosim, jo je večina na meni opazila šele v času božičnih praznikov (kognitivnost na višku).

In zadnje čase, vsakič, ko kaj nesem v Pozitive, tudi kaj odnesem in to so običajno broške.  Najprej sem kupila eno od Olge Košica. Rdeč pleksi, izrezlan z laserjem. Ogromna broška; še malo manj kot enkrat večja kot na ekranu. Meni je ravno prav, nekateri pa me gledajo postrani in sprašujejo, ali morda niso imeli še kake večje. 

In so, imeli še ”malo večje”, naslednjič ko sem spet šla so imeli tudi rjave, zato sem vzela še to.

In potem naslednjič, nova pošiljka Urške Cigler in spet sem odšla polnih rok.

Broške lepo barvno ali oblikovno popestrijo navaden kos oblačila ali pa povlečejo barvo nase in tako naredijo oziroma zaključijo cel ”outfit”. Na primer rdeča broška in rdeči čevlji v kombinaciji z vijola nogavicami, beige krilom in vijola majčko. S tem, da se rdeča in vijola skladata. Mogoče malo meksiško, ampak zanimivo.